Razlogi, zakaj so peptidi nestabilni
Reakcija deamidacije:V reakciji deacilacije se ostanki Asn/Gln hidrolizirajo v Asp/Glu.
Potek ne-encimske reakcije deamidacije. obstaja Asn-Gly- Amidne skupine v strukturi je lažje hidrolizirati, amidne skupine, ki se nahajajo na površini molekule, pa je tudi lažje hidrolizirati kot amidne skupine znotraj molekule.
Obstajata dva glavna razloga, zakaj se raztopine oksidiranih polipeptidov zlahka oksidirajo.
Prvič, v raztopini je kontaminacija s peroksidom.
Drugi je spontana oksidacija polipeptidov.
Med vsemi aminokislinskimi ostanki so Met, Cys in His, Trp, Tyr itd. najbolj dovzetni za oksidacijo. Parcialni tlak kisika, temperatura in puferska raztopina prav tako vplivajo na oksidacijo.
hidroliza:Peptidne vezi v polipeptidih se zlahka prekinejo s hidrolizo. Odvisno od Asp Peptidne vezi, ki sodelujejo pri nastajanju, se lažje zlomijo kot druge peptidne vezi, zlasti peptidne vezi Asp-Pro in Asp-Gly.
Tvorba nepravilnih disulfidnih vezi:Izmenjava med disulfidnimi vezmi ali med disulfidnimi vezmi in sulfhidrilnimi skupinami lahko tvori nepravilne disulfidne vezi, kar povzroči spremembe v terciarni strukturi in izgubo aktivnosti.
Racemiziraj: odstranite Gly Razen tega so vsi aminokislinski ostanki, vsi atomi ogljika kiralni in so pod bazno katalizo nagnjeni k reakcijam racemizacije. v Asp Ostanki so najbolj dovzetni za reakcije racemizacije.
-odstrani:-Izločitev se nanaša na aminokislinske ostanke v eliminaciji skupin na ogljikovih atomih. Cys, Ser, Thr, Phe, Tyr. Vsi ostanki lahko prehajajo skozi -Odstranite razgradnjo.
pri alkalnem pH nagnjen k pojavu -Na to vplivajo tudi izločanje, temperatura in kovinski ioni.
Denaturacija, adsorpcija, agregacija ali precipitacijska denaturacija so na splošno povezane z uničenjem terciarne in sekundarne strukture. V denaturiranem stanju so peptidi pogosto bolj dovzetni za kemične reakcije in njihovo aktivnost je težko obnoviti. Med procesom denaturacije polipeptidov najprej nastanejo intermediati. Običajno je topnost vmesnih produktov nizka in jih je enostavno agregirati in tvoriti agregate, ki posledično tvorijo vidno oborino.
Priporočila za izboljšanje stabilnosti peptidov
1) mutageneza-usmerjena na mesto: Stabilnost polipeptidov je mogoče izboljšati s sredstvi genskega inženiringa za zamenjavo ostankov, ki povzročajo nestabilnost polipeptidov, ali za uvedbo ostankov, ki lahko povečajo stabilnost polipeptidov.
2) kemična modifikacija:Obstaja veliko metod kemičnega spreminjanja polipeptidov, najbolj raziskana pa je PEG Grooming. PEG Je v vodi-topna polimerna spojina, ki je razgradljiva v telesu in ni-toksična. PEG po kombinaciji s polipeptidi lahko izboljša topnost polipeptida, prilagodi biokompatibilnost, izboljša toplotno stabilnost, se upre razgradnji s proteazami, zmanjša antigenost in podaljša razpolovno-dobo v telesu. Z izbiro ustrezne metode modifikacije in nadzorom stopnje modifikacije lahko izboljšamo ali izboljšamo biološko aktivnost originalnega izdelka.
3) dodatek:Stabilnost peptidov je mogoče izboljšati z dodajanjem dodatkov, kot so sladkorji, polioli, želatina, aminokisline in nekatere soli. Sladkorji in polioli povečajo stabilnost peptida tako, da prisilijo več molekul vode okoli beljakovine pri nizkih koncentracijah. Med postopkom liofilizacije lahko zgoraj-omenjene snovi tudi nadomestijo vodo in tvorijo vodikove vezi s polipeptidom, da stabilizirajo naravno konformacijo polipeptida, lahko pa tudi povečajo temperaturo posteklenitve liofiliziranega-izdelka. Poleg površinsko aktivnih snovi, kot so SDS, Tween, Pluronic, lahko prepreči površinsko adsorpcijo, agregacijo in obarjanje polipeptidov.
4) Liofilizirano-sušeno:Vrsta kemičnih reakcij, ki se pojavljajo v polipeptidih, kot so deamidacija, -izločanje, hidroliza itd., vse zahtevajo sodelovanje vode, vodo pa je mogoče uporabiti tudi kot mobilno fazo za druge reaktante. Poleg tega lahko zmanjšanje vsebnosti vode poveča temperaturo denaturacije polipeptida. Zato liofilizacija izboljša stabilnost peptidov